Alzheimerjeva bolezen

SIMPTOMI

  • Sprememba razpoloženja: potrtost, preganjavica, vznemirjenost, tesnoba, sebičnost, otročje vedenje.
  • Dezorientiranost, zmedenost, nepozornost, izguba spomina za nedavne dogodke, nezmožnost ohraniti v spominu nove informacije.
  • Povečana nagnjenost k izgubljanju stvari.
  • Omotica ali motnje ravnotežja.
Alzheimerjeva bolezen, progresivno propadanje možganskega tkiva, prizadene predvsem ljudi stare nad 65 let. Zanjo je značilen hud duševni upad. Razumske funkcije, kakršne so spomin, razumevanje in govor, začno upadati. Bolnik začne izgubljati zbranost in ne zmore niti najpreprostejših izračunov in navadne vsakodnevne dejavnosti postajajo vse težavnejše, , vedno bolj se pojavljata strah in frustracija, ki sta izrazitejša ponoči. Nastopijo prav dramatična nihanja razpoloženja - izbrugi jeze, napadi strahu in obdobja globoke brezbrižnosti. Bolnik je vedno bolj dezorientiran, lahko tava okoli in se tudi izgubi. Pojavijo sse tudi telesne težave, kot sta čudna hoja ali izguba koordinacije. Končno postane bolnik povsem nekomunikativen, telesno nemočen in ne nadzoruje izločanja. Bolezen je brez izjem smrtna.Potek Alzheimerjeve bolezni je lahko različen; od zahrbtnega začetka lahko v nekaj letih napreduje ali pa bolnika pesti daljše obdobje, ki lahko traja tudi 20 let. Povprečno trajanje bolezni pa je 7 let. Ženske prizadene dvakrat pogosteje kot moške, bela rasa pa je štirikrat bolj dovzetna kot črna.

VZROKI

  • Čeprav mnogi ljudje dobijo Alzheimerjevo bolezen, ko se starajo, bolezen vendar ni naravna posledica staranja.
  • To je nenormalno stanje, katerega vzroke še proučujejo. Postopno slabenje možganskih funkcij, ki je značilno za Alzheimerjevo bolezen, je posledica dveh glavnih oblik okvare nevronov.
  • V možganskih celicah nastajajo vlaknasti skupki, v prizadetem tkivu pa se pričnejo odlagati beljakovinski depoziti, ki jim pravijo plaki.
  • Raziskovalci še ne vedo natančno, zakaj in kako se pojavi to propadanje tkiva, vendar pa nekatere raziskave kažejo na beljakovino, ki se normalno pojavlja v krvi in se imenuje ApoE. Ta je potrebna za prenos maščobnih snovi po telesu. Morda določene oblike ApoE uničujejo živčne celice v možganih.
  • Druga možnost je, da se beljakovina morda povezuje z drugimi snovmi, kar povzroča nastajanje plakov. Pri Alzheimerjevi bolezni je dednost zelo pomembna. Oseba, katere eden od staršev ima Alzheimerjevo bolezen, ima večje tveganje.
  • Navajajo pa tudi druge vzroke. Ena izmed teorij govori o tem, da lahko uživanje drobcenih delcev aluminija,  ki so naprimer v kuhinjski posodi, pripelje do Alzheimerjeve bolezni.
  • Druga taka povezava govori o nastajanju plakov in prostih radikalih, ki lahko povzročijo uničenje kemijskih reakcij.
  • Ena izmed teorij se osredotoča na cink. Bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo so kot dodatek dajali cink, ker so neke študije vzbudile domnevo, da lahko cink izboljša umske sposobnosti starostnikov, ter dokazali, da ima cink pomembno vlogo pri pomnenju. Vendar so bolnikom že po dveh dneh jemanja dodatnega cinka začele umske sposobnosti tako hitro upadati, da so študijo takoj prekinili. Tri leta kasneje so laboratorijski testi pokazali, da je cink škodljiv, ker lahko povzroči, da se beljakovine grudijo in spominjajo na plake, kakršne najdemo v možganih bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo.
  • V majhnem številu primerov je lahko dodatni dejavnik tudi poškodba. Okoli 15% ljudi, ki trpijo zaradi Alzheimerjeve bolezni, v anemnezi omenja poškodbo glave.

Je bolezen dedna?

Mnenja o tem, kako pogoste so dedne oblike Alzheimerjeve bolezni, se razlikujejo. Nekateri menijo, da ima samo 1% bolnikov dedne oblike bolezni, medtem ko drugi menijo, da je takih bolnikov 5%. Pogosteje se dedujejo oblike bolezni, ki se pokažejo zgodaj, kmalu po 50 letu. Vsekakor so dedne oblike redke. Kadar ima kateri staršev ali celo več družinskih članov Alzheimerjevo bolezen to še ne pomeni, da bodo zboleli tudi otroci.

Potek bolezni

Značilno za Alzheimerjevo bolezen je, da se začne neopazno z motnjami spomina predvsem za sveže dogodke. Napreduje razmeroma počasi, zlasti pri poznem začetku. Možna so krajša ali daljša obdobja, ko se bolezen upočasni. Od začetnih težav do smrti mine od 3 do 20 v povprečju pa od 10 do 15 let. V začetnem stadiju so bolniki še razmeroma urejeni, prevladujejo težave s pozabljivostjo, z zbranostjo, s slabšo časovno in krajevno orientacijo itn. Osebe ne sprejemajo bolezenskih težav. Čeprav imajo večje težave s spominom, jih zanikajo. Upirajo se vsaki spremembi, interesni krog se jim oži, sposobnost abstraktnega mišljenja in drugih višjih možganskih dejavnosti se manjša, osebnostne poteze se spremenijo. Kasneje se pogosto pojavljajo tudi zapleti osnovne bolezni, kot so vznemirjenost, halucinacije, delirantna stanja, značilni ponavljajoči zaposlitveni nemir in epileptični napadi. V zadnjem stadiju so bolniki povsem nebogljeni in v celoti odvisni od pomoči okolice, pri zagotavljanju osnovnih življenjskih funkcij in pri zagotavljanju varnosti.

Zdravljenje

Alzheimerjeve bolezni še ne moremo ozdraviti. Lahko pa lajšamo nekatere posledice bolezni. Znano je, da v možganih bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo v večji meri propadejo tiste živčne celice, ki uporabljajo za prenos informacij acetilholin. Nekatera zdravila (zaviralci acetilholinesteraze kakršni so donepezil, rivastigmin in galantamin) zmanjšajo delovanje encima, ki razgrajuje acetilholin. Zato se poveča količina razpoložljivega acetilholina v možganih. S tem lahko zadržimo napredovanje bolezni za 6 do 12 mesecev, lahko pa dosežemo tudi začasno izboljšanje. Zdravljenje priporočajo zlasti pri začetnih in srednje napredujočih oblikah bolezni. Kadar bolezen spremljajo izrazita vznemirjenost, depresivnost, blodnjava prepričanja ali halucinacije, so pogosto uspešna zdravila antidepresivi, antipsihotiki in benzodiazepini. Izbira slednjih je zelo široka. Novejša zdravila iz teh skupin povzročajo manj neprijetnih stranskih učinkov. Posamezne študije kažejo, da naj bi se ogroženost zmanjšala ob uporabi protivnetnih učinkovin. Nekateri avtorji priporočajo tudi zdravljenje z izvlečki ginko bilobe, nimodipinom, propentofilinom, selegilinom, vitaminom E in drugimi učinkovinami, vendar niso vse raziskave potrdile učinkovitosti omenjenih snovi. Ob tem moramo upoštevati tudi stranske učinke, ki pogosto niso zanemarljivi. Zdravljenje naj vedno spremlja tudi primeren čuteč odnos do bolnika s spodbujanjem preostalih intelektualnih sposobnosti.

vir:Spominčica

Prodajni svetovalec
Zdravo! Svetovalec je trenutno nedosegljiv. Pošljite sporočilo, odgovorili bomo v najkrajšem času.
Spletno mesto uporablja piškotke, da lahko razločujemo med obiskovalci in izboljšujemo delovanje strani. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.