Ajurvedska fitoterapija in farmakologija (dravjaguna) sodita v okvir interne medicine. Sta nosilni steber ajurvedske medicine in uporabljajo ju na številnih področjih.
Uporaba začimb in zdravilnih zelišč služi tako ohranjanju zdravja kot tudi za zdravljenje bolnega človeka.
Terapevti pri zdravljenju izbirajo rastline glede na njihove zdravilne lastnosti in tudi individualne potrebe človeka, ki ga zdravijo, pri čemer dosledno upoštevajo osnovno ajurvedsko načelo:
Ajurvedska fitoterapija in farmakologija (dravjaguna) sodita v okvir interne medicine. Sta nosilni steber ajurvedske medicine in uporabljajo ju na številnih področjih.
Uporaba začimb in zdravilnih zelišč služi tako ohranjanju zdravja kot tudi za zdravljenje bolnega človeka.
Terapevti pri zdravljenju izbirajo rastline glede na njihove zdravilne lastnosti in tudi individualne potrebe človeka, ki ga zdravijo, pri čemer dosledno upoštevajo osnovno ajurvedsko načelo:
"V SREDIŠČU ZDRAVLJENJA JE ČLOVEK, NE BOLEZEN."
Tako na Vzhodu kot na Zahodu so bila zelišča prvotno sredstvo za zdravljenje v tradicionalnih holističnih terapijah. Na Vzhodu zlasti v Indiji in na Kiajskem, se je razvila obsežna in zapletena znanost o zdravilnih rastlinah.
Na zeliščarstvu osnovan način zdravlenja izvira iz videnj ljudi z duhovnim znanjem, ki se je nato plemenitil s tisočjetnimi izkušnjami, S tega vidika predstavlja ajurveda verjetno najstarejšo, najbolj jasnovidno, najbolj razvito zeliščarsko znanost na svetu. Tako popolnoma razvit sistem ne potrebuje prečiščenja, temveč prevod in prilagoditev.
Nekateri bodo morda menili, da indijsko zeliščarstvo danes ni več uporabno. Kerje to starodaven in tradicionalen sistem prežet z religioznimi predstavami in praznoverjem, ga mogoče dpživljamo kot neprimernega. Ali pa mislimo, da so zelišča, ki jih predpisuje v glavnem tropska in nedostopna. Hkrati pa mnogi spoznavajo potrebo po vključevanju duhovnega in psihološkega pristopa k terapiji. Telesne bolečine so običajno posledica čustvenih neravnovesij. Prav zato utegne biti uporaba zelišč indijskega izročila z razumevanjem duhovnega ozadja posebno koristna tudi v sodobni neuravnoteženi družbi. Nikakor ne drži, da ajurveda nima stia s sodobnim svetom, nasprotno jo danes potrebujemo bolj kot kdajkoli.
AJURVEDA pomeni "ZNANOST O ŽIVLJENJU".Sam izraz ne označuje hindujske medicine, njeno zeliščarstvo pa ni samo indijsko. To je znanost o življenju, ki obsega vse plati obstoja in povezuje posameznikovo in univerzalno življenje. Kot takšna je odprta in vključuje vse živo, zaobjema vse metode , ki nam pomagajo, dase lahko bolje uskladimo s svetom.
Zavest obstaj v vseh oblikah življenja. Zavest je temelj stvarstva, moč evolucije. Življenje, stvarjenje in evolucija so stopnje razvoja zavesti. V pojavnem svetu ni ničesar, kar nebi čutilo, ničesar, kar je vsakdanje ali neduhovno, ničesar, kar nebi imelo v kozmosu svoje edinstvene vrednosti. Vse življenje je soodnosno, mesebojno odvisno, medsebojno povezano, predstavlja sistem vzajemnega hranjenja in nege, ne zgolj na fizični ravni, tremveč tudi psihološko in duhovno.
Rastline nam prenašajo ljubezen in hranilno moč sonca, ki j energija vseh zvezd, svetlobe na sploh. Kozmiče energije, ki jih izžarevajo rastline, hranijo, vzdržujejo in pomagajo pri rasti našega astralnega telesa. Ponujajo nam svojo hranilno vrednost pa tudi svetlobo in ljubezen univerzuma katerega glasniki so.
Stvarstvo je svetloba. V VEDAH, starodavnih indijskih spisih, veliki bog AGNI, princip ognja gradi svetove in na podlagi vsega ustvarjenega sam doživi vrsto preoblikovanj.
RASTLINE OBSTAJAJO ZATO, DA SVETLOBO SPREMENIJO V ŽIVLJENJE!
Človek pa obstaja zato, da bi življenje pretvoril v zavest, ljubezen. Svetloba, življenje in ljubezen so v resnici eno, vsak omenjeni člen je izraz drugega. Rastline pretvarjajo svetlobo v življenje s fotosintezo. Človek pretvarja življenje v zavest z zaznavanjem.
V zunanjem svetu je osrednje sonce vir svetlobe in življenja. V notranjem svetu je prav tako izvor življenja osrednje sonce. To notranjesonce je naše resnično Sebstvo, čemur so v starodavnih časih pravili puruša ali atman. Rastline nas povežejo z energijo zunanjega sonca, medtem ko nas notranja rastlina, naš živčni sistem, poveže z notranjimsoncem.
Pravilna uporaba rastline ali zelišča, ki omogoči, da se sprosti njena prava moč, pomeni, da sm se z njo pvezali. Ko smo z rastlino eno, ta oživlja naš živčni sistem in osveži našo zaznavo. To pomeni, da rastlino dojemamo kot sveto, kot sredstvo povezave s celotno naravo. Tedaj vsaka rastlina pomaga, podobno kot mantra, sprožiti potencijal kozmičnega življenja, katerega predstavnica je.
Zato so imeli mnogi ljudje v zgodnji dobi globoko spoštovanje do rastlinskega kraljestva. To ni pomenilo praznoverje spoštovanja, tudi ne samo občutljivost za lepoto, temveč dovzetnost za moči, ki nam jh nudijo rastline. Tovrstne moči pa ne dobimo zgolj z zaužitjem rastline, temveč moramo z njo vzpostaviti popolno povezavo.
Postati pravi zeliščar pomeni postati videc, občutljiv za življenje zelišč, ki se zna z rastlino "pogovarjati" kot s svetlobo univerzuma. Sprejeti jo mora kot svojega "učitelja" in kot del sebe.
